navedeni sektorji, podsektorji in vrste subjektov, za katere mora vsaka država članica opraviti postopek določitve v skladu s členom 5(2)25. Vključeni sektorji so energija, promet, bančništvo, infrastruktura finančnega trga, zdravstvo, voda in digitalna infrastruktura. Za večino subjektov iz „tradicionalnih sektorjev“ so v zakonodaji EU določene natančne opredelitve, na katere se sklicuje Priloga II. To pa ne velja za sektor digitalne infrastrukture iz točke 7 Priloge II, vključno s stičišči omrežij, sistemi domenskih imen in registri domenskih imen najvišje ravni. Za pojasnitev so te opredelitve podrobneje razložene v nadaljevanju. 1) Stičišče omrežij Pojem stičišče omrežij, ki je opredeljen v členu 4(13) in dodatno pojasnjen v uvodni izjavi 18, je mogoče opisati kot omrežno zmogljivost, ki omogoča medsebojno povezavo več kot dveh neodvisnih tehnološko avtonomnih sistemov, predvsem zaradi lažje izmenjave internetnega prometa. Stičišče omrežij je mogoče opisati tudi kot fizično lokacijo, na kateri si lahko več omrežij med seboj izmenjuje internetni promet prek omrežnega stikala. Glavni namen stičišča omrežij je omogočanje neposredne medsebojne povezave omrežij prek omrežnega stikala brez prehoda prek enega ali več tretjih omrežij. Ponudnik stičišča omrežij običajno ni odgovoren za usmerjanje internetnega prometa. Za to so pristojni ponudniki omrežnih storitev. Prednosti neposredne medsebojne povezave so številne, med glavnimi pa so stroški, latenca in pasovna širina. Prometa prek stičišča omrežja običajno nobena stran ne zaračunava, kar pa ne velja za promet do ponudnika internetnih storitev višje v omrežju. Pri neposredni medsebojni povezavi, ki se pogosto nahaja v istem mestu kot obe omrežji, podatkom ni treba prepotovati dolgih razdalj, da pridejo od enega omrežja do drugega, s čimer se zmanjša latenca. Treba je opozoriti, da opredelitev stičišča omrežij ne zajema fizične točke, kjer se medsebojno povežeta samo dve fizični omrežji (na primer ponudnika omrežnih storitev, kot sta BASE in PROXIMUS). Zato morajo države članice pri prenosu Direktive razlikovati med izvajalci, ki olajšujejo izmenjavo skupnega internetnega prometa med več omrežnimi operaterji, in tistimi, ki so operaterji enega omrežja in svoja omrežja fizično povezujejo na podlagi sporazuma o povezovanju. V drugem primeru ponudniki omrežnih storitev niso zajeti v opredelitvi iz člena 4(13). Pojasnilo v zvezi s tem je v uvodni izjavi 18, ki navaja, da stičišče omrežij ne zagotavlja dostopa do omrežja oziroma ni ponudnik ali nosilec prenosa. Zadnja kategorija ponudnikov so podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja in/ali storitve, za katera veljajo obveznosti glede varnosti in priglasitve iz členov 13a in 13b Direktive 2002/21/ES in ki so zato izvzeta iz področja uporabe direktive o varnosti omrežij in informacij26. 2) Sistem domenskih imen Za podrobnosti o postopku določitve glej oddelek 4.1.6. Za podrobnosti o povezavi med direktivo o varnosti omrežij in informacij ter Direktivo 2002/21/ES glej oddelek 5.2. 25 26 21

Select target paragraph3

Connect to a paragraph
Connect to an entity
Disable highlights
Add to table of contents