2. Nacionalna strategija za varnost omrežij in informacijskih sistemov
V skladu s členom 7 direktive o varnosti omrežij in informacij morajo države članice sprejeti
nacionalne strategije za varnost omrežij in informacijskih sistemov, ki se lahko štejejo za
enakovredne terminu „nacionalna strategija za kibernetsko varnost“. V nacionalni strategiji so
opredeljeni strateški cilji ter ustrezni ukrepi politike in regulativni ukrepi na področju
kibernetske varnosti. Koncept nacionalne strategije za kibernetsko varnost se splošno
uporablja tako v Evropi kot tudi na širši mednarodni ravni, zlasti v okviru sodelovanja
agencije ENISA z državami članicami pri pripravi nacionalnih strategij, katerega plod je
posodobljeni vodnik po dobrih praksah v zvezi z nacionalnimi strategijami za kibernetsko
varnost2.
V tem oddelku Komisija navaja, kako direktiva o varnosti omrežij in informacij izboljšuje
pripravljenost držav članic s tem, da od njih zahteva, da imajo vzpostavljene trdne nacionalne
strategije za varnost omrežij in informacijskih sistemov (člen 7). V njem sta obravnavana
naslednja vidika: (a) področje uporabe strategije ter (b) vsebina in postopek za sprejetje.
Kot je podrobneje opisano v nadaljevanju, je pravilen prenos člena 7 direktive o varnosti
omrežij in informacij bistven za dosego ciljev Direktive, prav tako pa tudi zahteva dodelitev
ustreznih finančnih in človeških virov za ta namen.
2.1 Področje uporabe nacionalne strategije
V skladu z besedilom člena 7 obveznost za sprejetje nacionalne strategije za kibernetsko
varnost velja samo za sektorje iz Priloge II (tj. energija, promet, bančništvo, finančni trg,
zdravstvo, oskrba s pitno vodo in njena distribucija ter digitalna infrastruktura) in storitve iz
Priloge III (spletna tržnica, spletni iskalnik in storitev računalništva v oblaku).
V členu 3 Direktive je posebej opredeljeno načelo minimalne harmonizacije, v skladu s
katerim lahko države članice sprejmejo ali ohranijo določbe za doseganje višje stopnje
varnosti omrežij ali informacijskih sistemov. Uporaba tega načela v zvezi z obveznostjo
sprejetja nacionalne strategije za kibernetsko varnost državam članicam omogoča, da
vključijo več sektorjev in storitev, ki sicer niso zajeti v prilogah II in III k Direktivi.
Po mnenju Komisije in v skladu s ciljem direktive o varnosti omrežij in informacij, tj.
doseganje in vzdrževanje visoke ravni varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji3, bi
bilo priporočljivo nacionalno strategijo razviti tako, da zajema vse ustrezne družbene in
gospodarske razsežnosti ter ne samo sektorje in digitalne storitve, ki so zajeti v prilogah II
in III k direktivi o varnosti omrežij in informacij. To je v skladu z dobrimi praksami na
mednarodni ravni (gl. smernice Mednarodne telekomunikacijske zveze in analizo OECD, ki
so navedeni v nadaljevanju) ter direktivo o varnosti omrežij in informacij.
2
ENISA, National Cyber-Security Strategy Good Practice (Dobre prakse v zvezi z nacionalnimi strategijami za
kibernetsko varnost) (2016). Na voljo na https://www.enisa.europa.eu/publications/ncss-good-practice-guide.
3
Glej člen 1(1).
5
Select target paragraph3
Connect to a paragraph
Connect to an entity
Disable highlights
Add to table of contents