2. Nacionalna strategija za varnost omrežij in informacijskih sistemov V skladu s členom 7 direktive o varnosti omrežij in informacij morajo države članice sprejeti nacionalne strategije za varnost omrežij in informacijskih sistemov, ki se lahko štejejo za enakovredne terminu „nacionalna strategija za kibernetsko varnost“. V nacionalni strategiji so opredeljeni strateški cilji ter ustrezni ukrepi politike in regulativni ukrepi na področju kibernetske varnosti. Koncept nacionalne strategije za kibernetsko varnost se splošno uporablja tako v Evropi kot tudi na širši mednarodni ravni, zlasti v okviru sodelovanja agencije ENISA z državami članicami pri pripravi nacionalnih strategij, katerega plod je posodobljeni vodnik po dobrih praksah v zvezi z nacionalnimi strategijami za kibernetsko varnost2. V tem oddelku Komisija navaja, kako direktiva o varnosti omrežij in informacij izboljšuje pripravljenost držav članic s tem, da od njih zahteva, da imajo vzpostavljene trdne nacionalne strategije za varnost omrežij in informacijskih sistemov (člen 7). V njem sta obravnavana naslednja vidika: (a) področje uporabe strategije ter (b) vsebina in postopek za sprejetje. Kot je podrobneje opisano v nadaljevanju, je pravilen prenos člena 7 direktive o varnosti omrežij in informacij bistven za dosego ciljev Direktive, prav tako pa tudi zahteva dodelitev ustreznih finančnih in človeških virov za ta namen. 2.1 Področje uporabe nacionalne strategije V skladu z besedilom člena 7 obveznost za sprejetje nacionalne strategije za kibernetsko varnost velja samo za sektorje iz Priloge II (tj. energija, promet, bančništvo, finančni trg, zdravstvo, oskrba s pitno vodo in njena distribucija ter digitalna infrastruktura) in storitve iz Priloge III (spletna tržnica, spletni iskalnik in storitev računalništva v oblaku). V členu 3 Direktive je posebej opredeljeno načelo minimalne harmonizacije, v skladu s katerim lahko države članice sprejmejo ali ohranijo določbe za doseganje višje stopnje varnosti omrežij ali informacijskih sistemov. Uporaba tega načela v zvezi z obveznostjo sprejetja nacionalne strategije za kibernetsko varnost državam članicam omogoča, da vključijo več sektorjev in storitev, ki sicer niso zajeti v prilogah II in III k Direktivi. Po mnenju Komisije in v skladu s ciljem direktive o varnosti omrežij in informacij, tj. doseganje in vzdrževanje visoke ravni varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji3, bi bilo priporočljivo nacionalno strategijo razviti tako, da zajema vse ustrezne družbene in gospodarske razsežnosti ter ne samo sektorje in digitalne storitve, ki so zajeti v prilogah II in III k direktivi o varnosti omrežij in informacij. To je v skladu z dobrimi praksami na mednarodni ravni (gl. smernice Mednarodne telekomunikacijske zveze in analizo OECD, ki so navedeni v nadaljevanju) ter direktivo o varnosti omrežij in informacij. 2 ENISA, National Cyber-Security Strategy Good Practice (Dobre prakse v zvezi z nacionalnimi strategijami za kibernetsko varnost) (2016). Na voljo na https://www.enisa.europa.eu/publications/ncss-good-practice-guide. 3 Glej člen 1(1). 5

Select target paragraph3

Connect to a paragraph
Connect to an entity
Disable highlights
Add to table of contents