navedeni sektorji, podsektorji in vrste subjektov, za katere mora vsaka država članica opraviti
postopek določitve v skladu s členom 5(2)25. Vključeni sektorji so energija, promet,
bančništvo, infrastruktura finančnega trga, zdravstvo, voda in digitalna infrastruktura.
Za večino subjektov iz „tradicionalnih sektorjev“ so v zakonodaji EU določene natančne
opredelitve, na katere se sklicuje Priloga II. To pa ne velja za sektor digitalne infrastrukture iz
točke 7 Priloge II, vključno s stičišči omrežij, sistemi domenskih imen in registri domenskih
imen najvišje ravni. Za pojasnitev so te opredelitve podrobneje razložene v nadaljevanju.
1) Stičišče omrežij
Pojem stičišče omrežij, ki je opredeljen v členu 4(13) in dodatno pojasnjen v uvodni izjavi 18,
je mogoče opisati kot omrežno zmogljivost, ki omogoča medsebojno povezavo več kot dveh
neodvisnih tehnološko avtonomnih sistemov, predvsem zaradi lažje izmenjave internetnega
prometa. Stičišče omrežij je mogoče opisati tudi kot fizično lokacijo, na kateri si lahko več
omrežij med seboj izmenjuje internetni promet prek omrežnega stikala. Glavni namen stičišča
omrežij je omogočanje neposredne medsebojne povezave omrežij prek omrežnega stikala
brez prehoda prek enega ali več tretjih omrežij. Ponudnik stičišča omrežij običajno ni
odgovoren za usmerjanje internetnega prometa. Za to so pristojni ponudniki omrežnih
storitev. Prednosti neposredne medsebojne povezave so številne, med glavnimi pa so stroški,
latenca in pasovna širina. Prometa prek stičišča omrežja običajno nobena stran ne zaračunava,
kar pa ne velja za promet do ponudnika internetnih storitev višje v omrežju. Pri neposredni
medsebojni povezavi, ki se pogosto nahaja v istem mestu kot obe omrežji, podatkom ni treba
prepotovati dolgih razdalj, da pridejo od enega omrežja do drugega, s čimer se zmanjša
latenca.
Treba je opozoriti, da opredelitev stičišča omrežij ne zajema fizične točke, kjer se medsebojno
povežeta samo dve fizični omrežji (na primer ponudnika omrežnih storitev, kot sta BASE in
PROXIMUS). Zato morajo države članice pri prenosu Direktive razlikovati med izvajalci, ki
olajšujejo izmenjavo skupnega internetnega prometa med več omrežnimi operaterji, in tistimi,
ki so operaterji enega omrežja in svoja omrežja fizično povezujejo na podlagi sporazuma o
povezovanju. V drugem primeru ponudniki omrežnih storitev niso zajeti v opredelitvi iz člena
4(13). Pojasnilo v zvezi s tem je v uvodni izjavi 18, ki navaja, da stičišče omrežij ne
zagotavlja dostopa do omrežja oziroma ni ponudnik ali nosilec prenosa. Zadnja kategorija
ponudnikov so podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja in/ali storitve, za
katera veljajo obveznosti glede varnosti in priglasitve iz členov 13a in 13b Direktive
2002/21/ES in ki so zato izvzeta iz področja uporabe direktive o varnosti omrežij in
informacij26.
2) Sistem domenskih imen
Za podrobnosti o postopku določitve glej oddelek 4.1.6.
Za podrobnosti o povezavi med direktivo o varnosti omrežij in informacij ter Direktivo 2002/21/ES glej
oddelek 5.2.
25
26
21
Select target paragraph3
Connect to a paragraph
Connect to an entity
Disable highlights
Add to table of contents