podlago za tržno zaupanje povsod v EU. Komisija zato predlaga vzpostavitev
certifikacijskega okvira EU za kibernetsko varnost18. V okviru bi bil določen postopek
vzpostavitve shem certificiranja kibernetske varnosti za vso EU, ki bi zajemal proizvode,
storitve in/ali sisteme, pri katerih se stopnja zagotovila prilagaja uporabi (najsi gre za kritične
infrastrukture ali naprave za potrošnike)19. Podjetjem bo prinesel jasne koristi, saj jim pri
čezmejnem trgovanju ne bo treba prestajati različnih certifikacijskih postopkov, s tem pa se
jim bodo znižali upravni in finančni stroški. Uporaba shem, oblikovanih v tem okviru, bo
pripomogla tudi h krepitvi zaupanja potrošnikov, saj bo certifikat o skladnosti kupce in
uporabnike informiral in jim dal zagotovila o varnostnih lastnostih proizvodov in storitev, ki
jih kupujejo in uporabljajo. Tako bodo visoki standardi kibernetske varnosti omogočali tudi
konkurenčno prednost. S tem bi se okrepila odpornost, saj bi se proizvodi in storitve IKT
uradno ocenjevali z opredeljenim sklopom standardov kibernetske varnosti, ki bi jih bilo
mogoče oblikovati v tesni povezavi s širšo stalno dejavnostjo na področju standardov IKT20.
Sheme v tem okviru bi bile prostovoljne in za prodajalce ali ponudnike storitev ne bi
pomenile nobenih novih regulativnih obveznosti. Sheme ne bi bile v nasprotju s pravnimi
zahtevami, ki se uporabljajo, kot je zakonodaja EU o varstvu podatkov.
Komisija bo po vzpostavitvi okvira pozvala zadevne zainteresirane strani, da se osredotočijo
na tri prednostna področja, ki so:
varnost na kritičnih področjih uporabe ali področjih uporabe z visokim tveganjem21:
sistemi, od katerih smo odvisni pri svojih vsakdanjih dejavnostih, od avtomobilov do
strojev v tovarnah, od največjih sistemov, kot so letala ali elektrarne, do najmanjših, kot
so medicinski pripomočki, so vse bolj digitalno povezami med sabo. Pri glavnih sestavnih
delih IKT v takih proizvodih in sistemih bi bile zato potrebne stroge varnostne ocene;
kibernetska varnost v digitalnih proizvodih, omrežjih, sistemih in storitvah široke uporabe,
ki se tako v zasebnem kot v javnem sektorju uporabljajo za obrambo pred napadi in
izpolnjevanje regulativnih obveznosti22, npr. šifriranje elektronske pošte, požarni zidovi in
navidezna zasebna omrežja; izjemno pomembno je, da širitev uporabe takih orodij ne
prinese novih virov tveganja ali novih ranljivih točk;
uporaba metod „varnosti v zasnovi“ v nizkocenovnih medsebojno povezanih digitalnih
napravah za uporabnike široke potrošnje, ki tvorijo „internet stvari“: s pomočjo shem tega
okvira bi bilo mogoče sporočiti, da so proizvodi narejeni z uporabo najsodobnejših metod
varnega razvoja, da so prestali ustrezen varnostni preskus in da so se prodajalci zavezali,
da bodo v primeru na novo odkritih ranljivih točk ali groženj posodobili njihovo
programsko opremo.
Pri teh prednostnih nalogah bi bilo treba upoštevati zlasti spreminjajoče se razmere na
področju groženj za kibernetsko varnost ter pomembnost bistvenih storitev, kot so promet,
18
19
20
21
22
COM(2017) 477.
Stopnja zagotovila označuje raven varnostne ocene in je navadno sorazmerna s stopnjo tveganja, povezano s
področji uporabe ali funkcijami (tj. višja stopnja zagotovila bi se zahtevala za proizvode ali storitve IKT, ki
se uporabljajo na področjih uporabe ali v funkcijah z visokim tveganjem).
COM(2016) 176.
Izjeme bi bili primeri, v katerih obvezno ali prostovoljno certificiranje urejajo drugi akti Unije.
Na primer Direktiva (EU) 2016/1148, Uredba (EU) 2016/679, Direktiva (EU) 2015/2366 in drugi predlogi
zakonodajnih aktov, kot je Evropski zakonik o elektronskih komunikacijah, zahtevajo, da organizacije
vzpostavijo ustrezne varnostne ukrepe za reševanje ustreznih tveganj na področju kibernetske varnosti.
5
Select target paragraph3
Connect to a paragraph
Connect to an entity
Disable highlights
Add to table of contents