podlago za tržno zaupanje povsod v EU. Komisija zato predlaga vzpostavitev certifikacijskega okvira EU za kibernetsko varnost18. V okviru bi bil določen postopek vzpostavitve shem certificiranja kibernetske varnosti za vso EU, ki bi zajemal proizvode, storitve in/ali sisteme, pri katerih se stopnja zagotovila prilagaja uporabi (najsi gre za kritične infrastrukture ali naprave za potrošnike)19. Podjetjem bo prinesel jasne koristi, saj jim pri čezmejnem trgovanju ne bo treba prestajati različnih certifikacijskih postopkov, s tem pa se jim bodo znižali upravni in finančni stroški. Uporaba shem, oblikovanih v tem okviru, bo pripomogla tudi h krepitvi zaupanja potrošnikov, saj bo certifikat o skladnosti kupce in uporabnike informiral in jim dal zagotovila o varnostnih lastnostih proizvodov in storitev, ki jih kupujejo in uporabljajo. Tako bodo visoki standardi kibernetske varnosti omogočali tudi konkurenčno prednost. S tem bi se okrepila odpornost, saj bi se proizvodi in storitve IKT uradno ocenjevali z opredeljenim sklopom standardov kibernetske varnosti, ki bi jih bilo mogoče oblikovati v tesni povezavi s širšo stalno dejavnostjo na področju standardov IKT20. Sheme v tem okviru bi bile prostovoljne in za prodajalce ali ponudnike storitev ne bi pomenile nobenih novih regulativnih obveznosti. Sheme ne bi bile v nasprotju s pravnimi zahtevami, ki se uporabljajo, kot je zakonodaja EU o varstvu podatkov. Komisija bo po vzpostavitvi okvira pozvala zadevne zainteresirane strani, da se osredotočijo na tri prednostna področja, ki so:  varnost na kritičnih področjih uporabe ali področjih uporabe z visokim tveganjem21: sistemi, od katerih smo odvisni pri svojih vsakdanjih dejavnostih, od avtomobilov do strojev v tovarnah, od največjih sistemov, kot so letala ali elektrarne, do najmanjših, kot so medicinski pripomočki, so vse bolj digitalno povezami med sabo. Pri glavnih sestavnih delih IKT v takih proizvodih in sistemih bi bile zato potrebne stroge varnostne ocene;  kibernetska varnost v digitalnih proizvodih, omrežjih, sistemih in storitvah široke uporabe, ki se tako v zasebnem kot v javnem sektorju uporabljajo za obrambo pred napadi in izpolnjevanje regulativnih obveznosti22, npr. šifriranje elektronske pošte, požarni zidovi in navidezna zasebna omrežja; izjemno pomembno je, da širitev uporabe takih orodij ne prinese novih virov tveganja ali novih ranljivih točk;  uporaba metod „varnosti v zasnovi“ v nizkocenovnih medsebojno povezanih digitalnih napravah za uporabnike široke potrošnje, ki tvorijo „internet stvari“: s pomočjo shem tega okvira bi bilo mogoče sporočiti, da so proizvodi narejeni z uporabo najsodobnejših metod varnega razvoja, da so prestali ustrezen varnostni preskus in da so se prodajalci zavezali, da bodo v primeru na novo odkritih ranljivih točk ali groženj posodobili njihovo programsko opremo. Pri teh prednostnih nalogah bi bilo treba upoštevati zlasti spreminjajoče se razmere na področju groženj za kibernetsko varnost ter pomembnost bistvenih storitev, kot so promet, 18 19 20 21 22 COM(2017) 477. Stopnja zagotovila označuje raven varnostne ocene in je navadno sorazmerna s stopnjo tveganja, povezano s področji uporabe ali funkcijami (tj. višja stopnja zagotovila bi se zahtevala za proizvode ali storitve IKT, ki se uporabljajo na področjih uporabe ali v funkcijah z visokim tveganjem). COM(2016) 176. Izjeme bi bili primeri, v katerih obvezno ali prostovoljno certificiranje urejajo drugi akti Unije. Na primer Direktiva (EU) 2016/1148, Uredba (EU) 2016/679, Direktiva (EU) 2015/2366 in drugi predlogi zakonodajnih aktov, kot je Evropski zakonik o elektronskih komunikacijah, zahtevajo, da organizacije vzpostavijo ustrezne varnostne ukrepe za reševanje ustreznih tveganj na področju kibernetske varnosti. 5

Select target paragraph3

Connect to a paragraph
Connect to an entity
Disable highlights
Add to table of contents