pomembna nekatera področja, kot so sistemi šifriranja na podlagi kvantnih tehnologij,
kibernetsko situacijsko zavedanje, biometrični sistemi za nadzor dostopa, napredno
odkrivanje stalnih groženj ali podatkovno rudarjenje. Visoki predstavnik, evropska obrambna
agencija in Komisija bodo pomagali državam članicam pri ugotavljanju področij, na katerih bi
bili skupni projekti kibernetske varnosti lahko upravičeni do financiranja iz evropskega
obrambnega sklada.
2.6
Ustvarjanje močne podlage za kibernetska znanja in spretnosti v EU
Kibernetska varnost ima močno izobraževalno razsežnost. Učinkovita kibernetska varnost je v
veliki meri odvisna od znanja in spretnosti ljudi, ki jih zadeva. Toda vrzel v znanjih in
spretnostih na področju kibernetske varnosti pri strokovnjakih, ki delajo v zasebnem sektorju,
naj bi do leta 2022 po napovedih znašala 350 00051. Vzgojo za kibernetsko varnost bi bilo
treba oblikovati na vseh ravneh od rednega usposabljanja delovne sile na področju
kibernetske varnosti prek dodatnega usposabljanja za kibernetsko varnost za vse strokovnjake
za IKT do novih posebnih učnih načrtov za kibernetsko varnost. Ustanoviti bi bilo treba
močne akademske strokovne centre, ki bi zadostili potrebam po pospešenem izobraževanju in
usposabljanju in ki bi si lahko pomagali z navodili evropskega raziskovalnega in strokovnega
centra za kibernetsko varnost in agencije ENISA. Cilj bi moral biti, da postane konstruiranje
proizvodov in sistemov, v katerih so varnostna načela neločljiv sestavni del že od vsega
začetka, nekaj samoumevnega. Izobraževanje za kibernetsko varnost ne bi smelo biti omejeno
na strokovnjake za IKT, temveč bi moralo biti vključeno v učne načrte tudi na drugih
področjih, kot so inženirstvo, poslovni menedžment ali pravo, pa tudi v posebnih sektorskih
izobraževalnih usmeritvah. Tudi pri učiteljih, učencih in dijakih v osnovnošolskem in
srednješolskem izobraževanju bi bilo treba ob pridobivanju digitalnih kompetenc v šolah
razviti zavest o kibernetski kriminaliteti in kibernetski varnosti.
K temu bi morala skupaj z državami članicami prispevati tudi EU, in sicer tako, da bi izhajala
iz dosežkov koalicije za digitalno pismenost in delovna mesta52 ter uvedla npr. sheme
vajeništva na področju kibernetske varnosti za mala in srednja podjetja.
2.7
Spodbujanje kibernetske higiene in ozaveščenosti
Glede na to, da naj bi 95 % incidentov omogočila „neka vrsta namerne ali nenamerne
človeške napake“53, gre tukaj v znatni meri za človeški dejavnik. Za kibernetsko varnost smo
torej odgovorni vsi. To pomeni, da se mora vedenje oseb, združenj in javne uprave spremeniti
tako, da se bomo vsi zavedali grožnje in da bodo na voljo potrebna orodja, znanja in
spretnosti, s katerimi bo mogoče hitro odkriti napade in se dejavno zaščititi pred njimi.
Kibernetska higiena mora ljudem priti v navado, podjetja in organizacije pa morajo uvesti
primerne programe kibernetske varnosti, ki izhajajo iz tveganj, in jih redno posodabljati, da
bodo ustrezala spreminjajočim se razmeram glede tveganj.
Direktiva o varnosti omrežij in informacijskih sistemov ne določa samo odgovornosti držav
članic za izmenjavo informacij o kibernetskih napadih na ravni EU, ampak tudi vzpostavlja
zrele nacionalne strategije in okvire kibernetske varnosti na področju varnosti omrežij in
51
52
53
Študija o globalni delovni sili na področju varovanja tajnosti podatkov (Global Information Security
Workforce Study), 2017. Primanjkljaj na svetovni ravni znaša 1,8 milijona.
https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/digital-skills-jobs-coalition.
IBM „Indeks inteligence za kibernetsko varnost“ (The Cybersecurity Intelligence Index) 2014, naveden v
publikaciji Securitymagazine.com, 19. junija 2014.
11
Select target paragraph3
Connect to a paragraph
Connect to an entity
Disable highlights
Add to table of contents