Ta oddelek se osredotoča na to, kako direktiva o varnosti omrežij in informacij izboljšuje pripravljenost držav članic s tem, da od njih zahteva, da imajo vzpostavljene učinkovite pristojne nacionalne organe in skupine za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (CSIRT). Natančneje ta oddelek zajema obveznost določitve pristojnih nacionalnih organov, vključno z vlogo enotne kontaktne točke. V njem so obravnavane tri teme: (a) možne nacionalne strukture upravljanja (centralizirani ali decentralizirani model itd.) in druge zahteve; (b) vloga enotne kontaktne točke in (c) skupine CSIRT. 3.1 Vrste organov V skladu s členom 8 direktive o varnosti omrežij in informacij morajo države članice določiti pristojne nacionalne organe za varnost omrežij in informacijskih sistemov, pri tem pa je izrecno dovoljena možnost, da imenujejo „enega ali več pristojnih nacionalnih organov“. Ta politična odločitev je obrazložena v uvodni izjavi 30 Direktive: „Glede na razlike v nacionalnih strukturah upravljanja in zaradi varovanja že obstoječih sektorskih dogovorov ali nadzornih in regulativnih organov Unije ter da bi se izognili podvajanju, bi države članice morale imeti možnost imenovati več kot en pristojni nacionalni organ, odgovoren za izvajanje nalog, povezanih z varnostjo omrežij in informacijskih sistemov izvajalcev bistvenih storitev in ponudnikov digitalnih storitev po tej direktivi.“ V skladu s tem se lahko države članice same odločijo, ali bodo določile en osrednji organ, ki bo pokrival vse sektorje in storitve, zajete v Direktivi, ali pa več organov, na primer glede na vrsto sektorja. Države članice se pri sprejemanju odločitve o tem lahko naslonijo na izkušnje iz nacionalnih pristopov v okviru obstoječe zakonodaje o zaščiti kritične informacijske infrastrukture. Kot je opisano v preglednici 1, so na področju zaščite kritične informacijske infrastrukture države članice lahko dodeljevale nacionalne pristojnosti s centraliziranim ali decentraliziranim pristopom. Nacionalni primeri v nadaljevanju so navedeni le za ponazoritev in z namenom, da državam članicam predstavijo obstoječe organizacijske okvire. Komisija s tem ne podaja mnenja, da bi bilo treba model, ki ga nekatere države članice uporabljajo za zaščito kritične informacijske infrastrukture, uporabiti tudi za namen prenosa direktive o varnosti omrežij in informacij. Države članice se lahko odločijo tudi za uporabo različnih kombiniranih ureditev, ki vključujejo tako elemente centraliziranega kot tudi decentraliziranega pristopa. Odločitve o tem se lahko sprejmejo glede na predhodne nacionalne ureditve upravljanja za različne sektorje in storitve, zajete v Direktivi, ali pa jih zadevni organi in zadevne zainteresirane strani, ki se štejejo za izvajalce bistvenih storitev in ponudnike digitalnih storitev, sprejmejo neodvisno od njih. Pomembni dejavniki, ki bi lahko vplivali na odločitve držav članic, so tudi obstoj strokovnega znanja s področja kibernetske varnosti, pomisleki glede zagotavljanja virov ter razmerja med interesi zainteresiranih strani in nacionalnimi interesi (npr. gospodarski razvoj, javna varnost ipd.). 11

Select target paragraph3

Connect to a paragraph
Connect to an entity
Disable highlights
Add to table of contents